Tapiserija Apokalipsa

Tapiserija Apokalipsa
Umetnik	Jean Bondol in Nicholas Bataille
Leto	1377–1382
Vrsta	Tapiserija
Kraj	Musée de la Tapisserie, Château d'Angers, Angers

Tapiserija Apokalipse je velik srednjeveški niz tapiserij, ki jih je naročil Ludvik I., vojvoda Anžujski, in so bile tkane v Parizu med letoma 1377 in 1382. Prikazuje zgodbo o Apokalipsi iz knjige Razodetja svetega Janeza iz Patmosa v barvitih podobah, razprostrta na šestih tapiserijah, ki so prvotno vsebovale 90 prizorov in so bile visoke okoli šest metrov ter skupaj dolge 140 metrov.^[1]

Je najpomembnejši in skoraj edini ohranjen primer tapiserije iz prvih desetletij velikega obdobja tapiserij, ko je industrija razvila velike delavnice in je predstavljala najučinkovitejšo umetniško obliko za razkazovanje veličastnosti kraljevih mecenov, nenazadnje tudi zato, ker so bile velike tapiserije silno drage. Obdobje se je začelo okoli leta 1350 in je nato trajalo vsaj do 17. stoletja, ko so po pomembnosti tapiserije postopoma prehitele slike.^[2] Na tej zgodnji točki je bilo narejenih razmeroma malo tapiserij po načrtih, ki jih je določil mecen, kar se očitno zdi tukaj.^[3]

Glavnim tkalskim središčem sta vladali francoska in burgundska veja rodbine Valois, ki sta bili v tem obdobju izjemno pomembna mecena. To se je začelo s štirimi sinovi Ivanom II. (umrl 1362): Karlom V., Ludvikom Anžujskim, Jeanom, vojvodom Berryjskim in Filipom Drznim, vojvodo Burgundije.

Njihovi inventarji razkrivajo, da so imeli v lasti več sto tapiserij. Tapiserija Apokalipse je skoraj edino jasno ohranjena iz teh zbirk in najbolj znana tapiserija iz 14. stoletja.^[4]

Njenemu preživetju je pomagalo to, da jo je poznejši vojvoda Anžujski leta 1480 podaril stolnici v Angersu, kjer so jo hranili do francoske revolucije, med katero so jo razkropili in velike dele uničili. Večino tapiserije so našli in obnovili v 19. stoletju in je zdaj na ogled v Chateau d'Angers. To je največji sklop srednjeveških tapiserij, kar jih je preživelo, in zgodovinar Jean Mesqui meni, da je »ena od velikih umetniških interpretacij razodetja svetega Janeza in ena od mojstrovin francoske kulturne dediščine«.^[5]

1. ↑ Campbell and Ainsworth, 15
2. ↑ Campbell and Ainsworth, pp. 13-15
3. ↑ Bell, p.64.
4. ↑ Campbell and Ainsworth, pp. 14-17
5. ↑ Mesqui, p.49.